Bil je mesec februar in dobila sem željo po smučanju. Ker je moj sin lani bil v šoli smučanja, sem izkoristila priložnost, da sva šla smučat skupaj. Sicer sem bila precej pogumna, ker na smučah nisem stala približno 10 let. Ampak želja po smučanju je bila tako velika, da sem premagala tudi to. Najprej sem želela na novo smučišče, kjer še nisem smučala, potem pa sem si premislila, kajti zavedala sem se, da je najboljše, da prvič smučat na smučišču, ki ga poznam. 

Tako sem odločila, da greva na meni dobro znano smučišče. Dan prej sem še pogledala vremensko napoved in ker je naslednji dan bilo napovedano zelo lepo vreme, sem se na hitro odločila, da greva na prvo smuko. 

Neprijetni občutek, ko po dolgem času stojiš spet na smučeh.

Ta občutek sem doživela takoj, ko sem si na smučko zapela prvi pancer. Priznam, da sem tisti trenutek pomislila, da ne grem smučat. Občutek sem imela, da bom padla, še preden bom naredila prvi meter. Ker je bilo pred mano saj nekaj ravnine, me je to rešilo, da k sreči nisem padla. Potrebovala sem natanko 15 min, da sem spet čutila tisto željo po smučanju. Kako vesela sem bila, ko sem videla, da sem se smučanja enostavno spomnila. Kot da si je moje telo smučanje zapolnilo. To je kot to, ko se enkrat naučiš voziti kolo, potem to znaš. Isti občutek sem imela glede smučanja. Ko znaš, znaš!

Spet sem sproščeno smučala in uživala v prekrasnem sončnem vremenu. Po eni uri smučanja sem vedela, da bom letošnjo zimo, veliko dni preživela na smučiščih, ker sem neizmerno uživala. To je moj svet.