Malo je ljudi, ki živi na obali in bi reklo, da ne živijo srečno. Posebej tisti, ki so se po določenem času preselili na obalo, tisti posebej cenijo ta način življenja in ga obožujejo. Sam sem bil rojen na obali in vedno pravim, da sem srečen človek. Ko se sprehodim po marini in opazujem plovila, je to zame meditacija.

Kot majhne sem imel očeta, ki je delal v marini, tako sem tam tudi odrasel. Večkrat po vrtcu ali šoli sva šla nazaj v marino in tam sem čakal očeta, da je dokončal svoje delo. Popravljal je plovila, tako sem že kot majhen vedel o plovilih zelo veliko. Nikoli se nisem učil, ampak že samo zato, ker sem bil tam in ker sem videl, kaj počne oče, je to ostalo v meni. 

Ko sem odrasel, sem šel svojo pot, to ni bila pot v marini. Kar nekaj let sem živel stran od očeta, ko pa sem se poročil in dobil otroka, pa se je vse spremenilo. Takrat sem se s svojimi otroci začel vračati nazaj v marino. Moj oče je bil srečen in moji otroci so oboževali plovila. Takoj sem videl, da sta drugačna od mene, ko sem bil majhen in tako je tudi bilo. Ko sta zrasla, sta oba pomagala v marini in plovila so postala del njunega življenja. 

Oboževala sta svojega dedka, požirala sta njegovo znanje in videl sem, da bosta nadaljevala očetov poklic, kajti plovila so bila vedno na prvem mestu in nikoli nista rekla ne, ko so bila v igri plovila. 

Danes sem srečen oče, ker vem, da jima je to v zibelko položil moj oče. Življenje se obrača in se obrne, tako se je obrnilo nazaj k očetu in moji otroci obožujejo plovila, kot jih je oboževal moj oče.