Rodila sem se v pod gorami in odraščala v duhu planinarjenja. Moj stari oče me je vedno vzel s seboj. Najprej sva šla čez prelepe travnike, kjer so se pasle gorske krave. Okoli vrata so imele velike zvonce, ki so se slišali že daleč naokoli. Tako so pastirji vedeli, kje se nahajajo. Potem sva običajno šla skozi gozd do planinske koče. Tam sva ustavila in pojedla kislo mleko, ki je bilo pripravljeno iz domačega mleka. Pot sva nadaljevala proti strminam, kjer so naju čakale mogočne skale. Rada sem plezala in dihala sveži gorski zrak. Na poti sva pogosto srečala kozoroge. Plezali so po skalah in naju od daleč opazovali. Ko sva osvojila vrh, sva v svojo planinsko knjižico dala štampiljko. Teh sem imela sedaj pri svojih štiridesetih letih že skoraj trideset osvojenih vrhov, ki so bili višji od dva tisoč metrov. Včasih, ko še nismo imeli na telefonu fotoaparata, sva se z navadnim fotoaparatom slikala. Posnela sva tudi prelepe fotografije na poti navzgor. Na vrhu sva se usedla in občudovala lepoto narave. Zraven sva si prinesla za jesti. Ponavadi je bila to paradižnikova solata in pohano meso ter kruh. Ko sva se tako okrepčala sva sestopila navzdol. Pri tem so bili pomembni tudi gorski čevlji, ki so morali biti visoki, da ni prišlo do zvina v gležnju. Stari ata je vedno pripovedal zgodbe od svojih mladostnih dni. Poznal je tudi vsa področja in bližnje hribe. Vedno mi je bilo lepo, kadar sva šla sama v gore. Veliko novega sem vedno izvedela. Opisoval je tudi obdobja, ko so še v času vojne hodili po gozdovih in se skrivali. Veliko vsega je doživel in življenje mu ni prizanašalo. 

Sedaj ima svoje mirno obdobje in je najraje sam ali bere knjige. Meni pa je za vedno ostal spomin in občutek do gora. Ko le imam čas grem v gore in napolnim svoje srce.