Zjutraj vsi hitijo in začnejo nov dan, kakor tudi otroci po avtobusnih postajah. Ker imam službo malček kasneje, sem prišla na avtobusno postajo, kjer sem videla, da je šolska torba na kolesih ostala na stolu. Današnji časi so že tako čudni, da ko vidiš tuji predmet več ne veš, če bi se ga dotaknil ali ne. Ker sem ravnala spontano in sem vedela, da je en otrok šel na avtobus brez torbe in sedaj je sigurno v paniki, kajti njegova šolska torba na kolesih je bila tukaj on pa v šoli.

Tako sem torbo odprla in pogledala, če lahko najdem karkoli, ki me bo usmerilo, da najdem lastnika. Šolska torba na kolesih je bila kar nova, lepa in čista, zvezki v njej pa so bili prav lepo zloženi. Prvo sem pomislila, da je ta šolska torba na kolesih od ene pridne punce, vendar sem na platnicah zvezkov videla, da je torba od enega fanta. Ker druge stvari nisem našla, kot priimek in ime fanta, sem sklenila, da pogledam na fb stran, če mogoče obstaja ime tega fanta. 

In res je obstajalo in še iz istega kraja je bil. Ker je na platnicah zvezkov pisalo, da je fant 8 razred, se je tudi to povezovalo z leti tistega fanta iz fb. Sklenila sem, da mu pošljem sporočilo, da se njegova šolska torba na kolesih nahaja pri meni.

Ni minilo veliko časa, da se je fant oglasil preko fb in dogovorila sva se, kje se dobiva. Kakšna hvaležnost je bila to. Resnično kapo dol, da še takšna mladina obstaja, fant se je resnično lepo zahvalil, prosil za telefonsko številko, da se lahko zahvali še njegova mama. Tako sem spoznala, pa čeprav je bila povod samo šolska torba na kolesih, da je mladina danes še prijazna in spoštljiva. V veselje mi je bilo da je šolska torba na kolesih našla lastnika, ker verjamem, da bi imel kar nekaj nevšečnosti, če je ne bi več našel. …