Tolikokrat, kolikor sem pa v tem mesecu poslušala za odstranjevanje znamenj pa mislim, da nisem še nikoli prej v celem življenju. Sodelavka je imela zaplet z enim od znamenjem, ki ji je krvavel in je imela sum na raka. Na srečo je bilo vse dobro in znamenje ni bilo rakavo, vseeno pa se je dva tedna vse vrtelo okoli tega. Najprej o tem, ali je znamenje nevarno ali ne, da sem vsaj dan poslušala nekaj o tem, potem pa nadaljevalo dva tedna še o tem, ko se je odločala, ali bo odstranjevanje znamenj vseeno izbrala in si bo odstranila nekaj znamenj. 

Jaz bi bila popolnoma enaka skoraj zagotovo. Samo, da slišim besedo rak, se mi stemni pred očmi. In da bi mi nekdo rekel, da lahko, da je znamenje rakavo, bi že isto sekundo gledala, kje opravljajo odstranjevanje znamenj, da se takoj naročim. Potem bi se pa tresla od jutra do jutra, dokler ne bi prejela izvidov, ki bi izničili sum. V upanju, da bi ga pravzaprav. Potem bi si pa vsa znamenja, ki so velika in so tvegana takoj dala odstraniti. Dokler pa vse to ne bi bilo za mano, bi pa verjetno neprestano o tem razmišljala. To so res take zadeve, ki jih nihče verjetno ne bi mogel sprejeti brezbrižno, ne glede na to, da je rak v mnogih primerih ozdravljiv. 

Mesec, ko je bila glavna tema odstranjevanje znamenj, je na srečo minil. Sodelavka je bila še vedno zdrava, le nekaj znamenj manj je imela. Ampak je bila prav vesela, da se je za to odločila, ker so jo nekatera menda že zelo motila. Kar jo pa čisto razumem. Znamenje na lasišču v premeru dveh centimetrov in z debelino enega centimetra ni ravno nedolžno znamenje. Če bi jaz imela kaj takega bi bilo odstranjevanje znamenj že mnogo prej na seznamu.

…