Naša družina že vrsto let ohranja tradicijo kolin. Vsako zimo, ko diši po dimljeni klobasi in sveže ocvrti masti, se zberemo pri dedku na kmetiji. Tam je že vse pripravljeno, lesena klop, veliki kotli, stroj za mletje in najpomembnejše, dobra volja in druženje.

Letos pa je bilo nekaj drugače. Ko smo končali z rezanjem mesa in pripravo salam, klobas in zaseke, se je pred nami zgrnila velika gora svežega mesa, ki ga je bilo nekako shraniti. V preteklosti smo se zanašali na plastenke, vedra, pa kakšno staro posodo iz kleti.

Zavijali smo v papir ali vrečke. Vedno pa je bila prisotna skrb, da bo šlo kaj narobe, da se bo meso pokvarilo ali pa bo navzelo vonj po zamrzovalniku. Tokrat pa je stric prinesel nekaj novega, aparat za vakuumiranje in celo škatlo, kjer so bile shranjene vrečke za vakuumiranje. Najprej ga je dedek gledal malo postrani, kot da je pripeljal vesoljsko napravo. Pa je stric hitro razložil, da je to rešitev vseh naših težav s shranjevanjem mesa. Tudi pokazal je kako se dela s tem aparatom. V vrečke za vakuumiranje je položil nekaj kosov mesa, zaprl in pritisnil na gumb. In čudež. Zrak je izginil, vrečka pa se je skrčila okrog mesa. Vse je bilo neprodušno zaprto. Navdušeni nad novo pridobitvijo smo se lotili dela. Vsak kos mesa je dobil svoj vrečko. Klobase in meso za pečenke smo razdelili v porcije, vse vrečke za vakuumiranje označili z datumom in vse lepo zložili v skrinjo. Brez packarije, brez strahu, da bo kaj nepravilno zamrznilo ali izgubilo okus.

Najbolj nas je navdušilo to, da bo vse ostalo sveže še dolgo po tem, ko bomo meso vzeli iz skrinje. Ko bomo čez mesec dni spekli prvo pečenko, bo ta bila sočna in okusna, kot da bi jo pravkar odrezali iz velikega kosa mesa. Zdaj so vrečke za vakuumiranje postale nepogrešljiv del naših kolin.